Šovbiznis je umrl. Del mene je umrl. Dost imam že tega umiranja, komaj sem se poslovila od ene Ane Marie, ko se je Lev rodil, nato pozdravila novo, ko je vstopil v vrtec, pa zdaj spet še eno novo, ko smo bili zaprti doma (ta ni bila tako zabavna), pa spet eno novo, ko bo šel zdaj v vrtec, pa (oprostite srbskemu jeziku) dokle više.
Tole je štrudlek (nekaj med burekom in štrudlom), ki sem ga sama spekla. Mi je bil v zadovoljstvo, ampak moje življenje samo s tem ne bo izpopolnjeno, pa če mesim dan in noč.
Kadar gledam novice, me je kar groza, še večja groza na družbenih omrežijh, tudi kadar pogledam displej na tehtnici me malo zmrazi, spletna banka čisti horror, otrok pa - ja, saj je sila simpatičen, ampak tudi celega dneva sončki-mucki-risanke-sladoled z mojim luštkančkom me je kdaj kar groza.
Najbolj pa me je groza, da si bo verjetno treba priznati, da sem za te čase res napačno izbrala poklic, ki ga tako ljubim: tu velja opravičilo staršema, ki sta se še enkrat izkazala za pametna in preudarna - kako bi bilo fino, če bi bila zdravnica, zdaj bi lahko pomagala ljudem! - ampak, ne bi pa živela svojih sanj ...
Moj dragi po klic (sem ena teh, ki se za svoje delo čutimo poklicani), oh, s kakšnim veseljem sem mu dala veliko časa, energije, tudi sredstev, kdaj zanemarila odnose oziroma jih omejila le na tiste, ki to vse razumejo, kvarila telo z nočnimi urniki, noge z neudobnimi petkami, dušo pa z žal nujnimi zgrešenimi praznimi pogovori; vsa ta žrtev in predanost zdaj ne bosta pomagali do kruha. Tisti, ki bi se morali čutiti poklicane, da nam v težkih časih pomagajo, pa še manj. In, da se razumemo, ni me sram it delat v živilsko prodajalno in filat police, ampak ni to point. Tudi ni point, da imam dejansko tudi končano izobrazbo in da bi verjetno našla službo v javni upravi. Ni point, da gremo vsi šljakat v proizvodne hale in delamo troizmensko in hranimo večno zalakano gospodarstvo, obenem pa ugonobimo svoje dehteče duše. Seveda nekaterim tako delo super odgovarja, in popolnoma jih razumem. Po navadi veš, da delaš 8 ur in tudi, katerih 8 ur v dnevu, veš, kdaj bo plača, veš, da bo regres, veš, kdaj bo dopust, se veseliš prazničnih dni, ki kdaj ponudijo podaljšan vikend in se ne treseš, če pride do bolniške. In čisto super je tako. Spet drugi pa nismo toliko za ob tekoči trak, ampak je naš smisel globoko doživljati, neprestano razmišljati, ogledovati si svet s skorajda znanstveno objektivnostjo in spoznati, da ta ne obstaja ter nato svojo genialno subjektivno sliko predstaviti svetu. Sama sem to najraje počela skozi prizmo humorja, da je še komu luštno. Moj medij je beseda, govor, moj vokal, moj obraz in v zadnjih mesecih sem počasi, a skoraj čisto umolknila. Ne morem več, nimam moči, nekaj mi jo jemlje; kakor paradoksalno se to sliši, je verjetno to od tega, ker ne delam.
In, dragi naključni mimoidoči, prihranite mi, prosim: "Kaj pa ti kaj zdaj delaš? Ni nič, ane?"
Seveda da ni. Saj to veste. Bi radi, da se mi dramtaično utrne solza? Ali samo bolj podrobno izvedeli, kako živim? Bi radi, da začnem udrihati po kom, po situaciji, širim teorije zarote? Ne boste dobili. Jaz sem fajter. Se ne naslanjam, raje poklanjam. Kar pač zmorem in znam. Ker, resnici na ljubo, moj posel je moja stvar, tako kot vaše gate, za katere vas nikoli nisem spraševala. Naj pa povem, da tudi če velikodušno odprejo vsa prizorišča, dovolijo zbiranje 50.000 ljudem hkrati in celo z nekaj talentiranimi prijatelji uspemo napolniti Stožice, ne verjamem, da bodo ljudje odložili misli na vavčerje za na morje in v stotinah rinili na en kup, sploh ker je jasno, da virusa ne gre podcenjevati. In ker zdaj vsi kričijo na ljudi, da naj pomagajo, pokrpajo njihove finančne luknjice: podprite knjigarne, podprite medije, podprite lokalne pridelovalce in trgovce, podprite slovenske blagovne znamke, domače proizvode, dizajnerje, obrtnike, turizem, kremšnite. Veste, ne bojim se težkih časov, ne bojim se biti na točki 0, ko z novim začetkom zahvališ za vse, kar je bilo in greš z dvignjeno glavo dalje, morda sprejmeš drugačne vrste življenje, kot si ga sanjal nekaj desetletij nazaj. Sreča je na strani pogumnih, če pa si malo sposoben, ne stradaš dolgo. Jaz si sama prislužim in za bruto plačo in za prispevke in za morebitne potne in za računovodjo in še marsikaj, tudi upravnika našega stanovanjskega bloka. Ki nima balkonov. Pa sem vendarle odprla okno in pela Zdravljico, ko je bilo čutiti, da nam je vsem med karanteno najbolj hudo, da pohaja upanje in da moram nekaj narediti, pa magari s svojim zanesenim petjem šokirati sosesko in Facebook uporabnike vsak dan ob 18h.
Kaj hočem s tem zapisom sploh povedati?
Kot vedno: vliti veselje in povedati, da verjamem v nas.
Da ne glede, kje trenutno ste in kako se počutite, imate vse, kar potrebujete za pot naprej. V nas samih je žar, energija in celo skrivnostna rešitev, ki jo nekje globoko že vemo, pa jo je treba samo spraviti na površje in ji doliti bencina, da lahko zmagoslavno pride do svoje moči in zažari. In da je karantena za nami. Preživeli smo. Nekaterim je bilo super, spet drugi so komaj pregrizli čez. Eni tresljaje gledajo svoj tekoči račun, drugi presenečeno ugotavljajo, koliko so privarčevali, ker ni bilo priložnosti zapravljati za mimobežne frčkarije. Ali pa malo bolj nespametno vse zapravili za nov megastičen skuter ali tekaške superge z ergonomskimi zlitinami. Spletno nakupovanje ima svoje prednosti in slabosti in prav zabavno je videti, kako zdaj ženske hodijo na kave v center z novimi, fluorescentnimi high-fashion čevlji in tilastimi krili in očitno so dober marketing speljali pri nekem podjetju s kričečimi pajkicami, ker tudi tega veliko vidim.
Eni po karanteni ljubijo svojo družino, kot še nikoli, drugi bodo šli že jutri stat pred Center za socialno delo z vlogo za ločitev (a se sploh gre tja? Za prijateljico sprašujem :D).
Eni smo se s slastjo zredili, drugi so v najboljši formi življenja. Kako dobiš mišice z gledanjem Jutuba, če pa so tam tudi hitri video recepti in posnetki pasjih mladičkov? Ne vem za vas, ampak jaz sem po duši tak bajs, da potrebujem nekoga, ki mi med vadbo dobesedno ukaže, kaj naj delam s telesom. Seveda sem si vplačala online pilates, ampak sem pogledala samo eno oddajo (če se temu sploh tako reče), potem pa sem šla gledat genialno Fino gospo: Keeping up appearances, kjer angleška gospa Hyacinth za vsako ceno drži nivo, vključno z opozarjanjem, da se njen priimek Bucket (v prevodu vedro), izgovarja po francosko, buukeeej (bouquet, šopek po francosko). Takole vam v znak ljubezni ob nedeljski jutranji kavi namesto pridig, težkega branja ali filozofiranja raje ponudim tak virtualni šopek, za dobro voljo, veselje in upanje, ker vam, vsem nam, resnično, iz srca privoščim
Vse dobro,
Ana Maria
Comments