top of page
Writer's pictureAna Maria

A mate kej za pusta hrusta?

Updated: May 18, 2022



Ohh, zlati časi! Imela sem srečo odraščati v blokovskem naselju, kjer je bilo veliko otrok in vsi smo bili prijatelji. V času Juge je veljalo neke vrste pravilo "skupinskega vzgajanja". Vsi so bili naši starši in vsi smo bili njih otroci. Torej: ko se je prva mama zadrla čez balkon, da je kosilo, je sledil rafal vseh ostalih in tisti prvi vzklik je bil pač znak, da se poberemo domov. Nismo niti čakali na lastne matere ali očete, ker smo vedeli, kaj sledi. Z dosledno vzgojo (beri nežnimi, a upravičenimi batinami po naključni izbiri žrtev) so uspeli doseči kolektivno disciplino in tako smo ob poletnih večerih vsi ob prižigu luči lepo odšli domov. Dobra starševska taktika. Zdaj seveda na žalost nemogoča, ker če se slučajno obregnem v sosedovega fantka, da kaj še dela zunaj, če so se luči prižgale, pomojem pristanem na doživljenjski odškodninski renti za čustvene bolečine ali pa vsaj v kehi za eno noč. Tega se pač ne dela več in vsak se matra s svojim otrokom sam. Škoda. Meni se ne zdi nič narobe, če je pač gospod Štrekelj iz prvega nadstropja vsem zelo naglas in zelo jezno razložil, da se žoge pač ne nabija v fasado, ker mu gre na živce in ker se bo slej kot prej razbila šipa. In itak, da se enkrat je, ampak pustimo te prigode za kakšno drugo priložnost. Hočem povedati, da smo imeli lepo otroštvo. Skupaj z vsemi aktivnostmi, lumparijami in tradicijami.

In tukaj stopi v igro dobri stari pust, veselih ust. Bilo je manj izbire, kaj bomo za pusta, ampak nihče se ni zmrdoval nad tem, v kaj si bil našemljen ali preverjal, kako kul maškara si. Važno, da smo bili lahko tistih nekaj dni našemljeni in da smo se lahko eden drugemu smejali. In harali okrog po naselju. In zvonili. In nobenemu zamerili, če ni odprl, ampak večinoma so nam odprli in kaj dali. Vseeno je bilo, kaj - nekdo je izkopal iz zadnjih kotov špajze kak star bonbon, ki ga je bilo praktično nemogoče odtrgati z ovitka, pa smo tudi za to našli rešitev. Skupaj z ovitkom daš v usta in slina slej kot prej raztopi ovitek in loči sladki bonbon od grenke folije. Ja, tisti črni kitajski kancerogeni napisi so grenki. To je ena izmed izkušenj, o kateri lahko svojemu sinu le pripovedujem, saj nevarnih etiket ni več, tako ali tako pa bi lahko sladkor poskusil po vseh medicinskih smernicah šele za svoj 21. rojstni dan. Mi pa smo šli! Eden rdečih lic, ker se je oblekel premalo, spet drugi je švical, ko smo prišli v ogrevan blok, ker je imel kostum iz pene. Ampak družno, vsi za enega, eden za vse, smo metali priboljške v vrečo, eno vrečo, ki smo jo na koncu odprli in si s pravniško zavzetostjo delili dobrote. Redkokdaj smo dobili denar, saj takrat pač ni bilo. Ampak tisti, ki so imeli, so pa radi dali kak drobiž, in ne boste verjeli, tudi tega smo na koncu družno šli zapravit v Storžek market, in to za sladkarije! Hahha, kar smeje se mi, ko tole pišem.

Pa domofoni! Nedotakljivi gumbi za zvonjenje, ki se jih ob navadnih dnevih nismo smeli polotiti, za pusta pa udri!

"Bzzzz" se sliši domfon. (itak, da smo pozvonili vsem)

"Maškareeeee!" je bil naš odgovor in potem se je začela zabava. Vrata, zvonec, pride odrasli, kakšen nas je prepoznal, "naši" so itak odprli, kakšna starejša gospa se je res res pripravila, ijoj, kako smo imeli te gospe radi! Ena pa ni nikoli odprla, pa smo vedeli, da je doma. Te nismo marali, ker nas je tudi preganjala z igrišča. Še zdaj se spomnim, kako se piše, ampak zaradi GDPR seveda ne bom pustila, da kaj pronica v javnost. Zgoraj omenjeni gospod pa je ljubi oče moje še bolj ljube bestičke iz osnovne, Neve, tako da mu ne bom odrekla malo slave.

In tako smo bili zvezde naselja, in kakšnemu smo morali kaj zapeti, spet drugi so bili zadovoljni že z našim videzom, kdo nas je povabil not, nam dal piškote na mizo in izpraznil skledo s sladkarijami v našo vrečo in pili smo sok in vodo (jaaa, to se je vse lahko počelo v naših časih in nihče ni pomislil, da bi bilo kaj nevarnega ali čudnega) in če smo dobili krofe, smo jih takoj zbasali. Nešteto krofov je šlo tisti dan čez naše mlade teleščke, pa še dandanes nima po mojih informacijah nihče holesterola.


Zdaj pa naj orišem situacijo 20 let kasneje. Najin prvi skupni dom, vselila sva se pred novim letom in moj ljubi Luka prinese na pustni petek domov cel karton krofov. "Kupil sem čisto sveže, za maškare!" pove z istim navdušenjem, kot ga nosim v srčku tudi jaz. Sicer je bilo ljubko videti velikega kosmatega deca, ki z žarečimi očmi drži ducat krofov, ampak malo sem podvomila v množičnost prihoda maškar. Pa sva čakala.

Petek? Nič. Luka: "Okej, saj verjetno danes še ni ta pravi dan, jutri bodo prišli, veš kako smo mi zvonili!" "Vem, Luka, ampak se bojim, da zdaj niso več isti časi." Pojeva vsak svoj krof, da preveriva, če so dobri. So. Zdaj se že oba veseliva,, da pridejo maškare.

Pride sobota. Luka gleda skozi okno in za vsake maškare, ki gredo mimo po cesti, kliče mene, naj pridem pogledat. Jaz dejansko pridem, ker so tako redke. Pozvoni nihče. Pojeva še dva krofa, ob kavi, ki sva jo ravno zaradi tega, da bova tu, če kdo pozvoni, izjemoma na sobotno jutro pila doma. In tako sva v soboto večinoma doma, maškar od nikoder, zvečer pa iz užaljenosti pojeva še vsak soj krof. Sami so si krivi, kaj pa niso zvonili!

Nedelja. Jaz niti nisem pričakovala nikogar, Luka pa je samo sem in tja žalostno omenil, da je res hecno, ker nihče ne zvoni. In da če se spomnim, kako smo mi zvonili. Seveda se spomnim. Tekom dneva seveda nič, gospod ustanovitelj akcije že šteje krofe, če jih je še dovolj, da jih odnese v ponedeljek v službo, da jih bo vsaj kdo vesel. Vsaki dve uri izmenjaje nekdo od naju reče v prazno: "Glej, ko res nihče ne pride zvonit ..."

Nato pa - driiiin! Jaz odvržem telefon, kot da bi bil vrela lava, Luka se zdrzne in slalomsko zavije proti špajzi, da jim nese krofe, skoraj se stepeva za slušalko od domofona, kdo se bo javil, seveda prepustim to veselje njemu, medtem divje brskam po predalih, če je kje še kakšna bolj fina čokoladica (zakaj se tega nisem spomnila prej?!?), hkrati pa v paniki stresam denarnico, da bom ja imela dovolj drobiža, vse jim bom dala, vsa srečna, ker so maškare prišle!

Luka se začne smejat, odloži slušalko, stisne gumbek za odklepanje vhodnih vrat, jaz mu že bašem v roke vse, kar sem v teh treh sekundah nabrala, on pa vidi mene, se začne smejat še bolj. "Kaj je, Luka, a niso znali rečt za pusta hrusta?"

"Veš, kdo je bil? ButanPlin. Dostavil bombo za sosedo."


Viri fotografij: 1 - Osebni arhiv: Jaz in nečakinja Eva, se rihtava, ker sva dami


P.S. Morda še slovnična opombica, pust naslavljam v tem članku strogo z malo začetnico, ker se po zakonitostih slovenskega jezika vsi prazniki, torej tudi božič, novo leto in dan državnosti pišejo z malo. Četudi kaj zveni čudno (kot recimo "z otroki" ali "zvonjenje") je to zapuščina, ki jo velja negovati za mlajše rodove in jaz imam naš jezik rada in se mi zdi pomembno, da predvsem tisti, katerih glas pogosto doseže širšo javnost, trudimo lepo in pravilno izražati.


P.P.S. Naše uredništvo nima lektorice, zato se za kakšen lapsus ali napačno postavljeno vejico seveda iskreno opravičujem.

465 views0 comments

Recent Posts

See All

Comments


bottom of page